Načeloma sodi kartuzijka v kategorijo evropskih kratkodlakih mačk, vendarle tam zavzema posebno mesto. Zgodovini te modre muce s plišastim kožuščkom lahko sledimo vse do 16.stoletja, saj je povezana s številnimi legendami. Kartuzijanski menihi naj bi kartuzijsko mačko iz Afrike pripeljali v Francijo in jo tam gojili v svojem matičnem samostanu Grande Chartreuse pri Grenoblu. Legenda pravi, da jih menihi niso gojili le kot preganjalke miši v vinskih kleteh in kaščah, pač pa tudi zaradi njihovega toplega kožuha, ki jim je služil namesto dražjega krzna.
Kožuh kartuzijskih mačk je prav tako gost in čvrst kot pri evropskih kratkodlaki mački, a bolj plišast, saj se dlaka zaradi goste podlanke telesu ne prilega tako tesno. Barvna lestvica sega od svetle do srednje modre. Pomembno je, da je barva enakomerna vse do korenin dlake. Kožuh kartuzijske mačke ne sme biti progast ali imeti srebrnega tippinga oziroma belih lis. Modra kot kožuh je tudi konica nosu, prav tako pa tudi blazinice na šapicah.
Kartuzijska mačka je robustna mačka, ki se ne dolgočasi, tudi če je veliko sama. Kljub temu pa se bolje počuti v družbi, dobro se razume s celo družino in tudi z drugimi mucki. V nasprotju z glasnim zvokom kartuzijkinega predenja, pa je njen mijav zelo zadržan, včasih ga komaj slišimo. Kartuzijska mačka je miroljubna, uravnovešena, nezahtevna in ljubeča zato se dobro počuti tako pri družinah kot pri tistih, ki živijo sami.